Archív pre 'prozaici'

Dokedy?!

Smialo sa nebo nad svetom
ako sa na svete ťažko ľuďom žije.
Žijeme vo veľkých ťažobách
a predsa človek človeka nevidí.
Jeden žije v príliš veľkom bohatstve a blahobyte,
Zatiaľ čo iní musia znášať nekonečnú chudobu.
Sýty hladnému neverí a hladný nevidí pre veľký hlad.
Odpovedz mi Bože, prosím ťa, čo to len za život žijeme?
Či nie je na svete bolesti dosť? Dokedy žiť takto budeme?
Dokedy na bolesť dívať sa budeme uprostred seba?

Čítaj ďalej →

Sar i piri, kendovo, caklo, ande bach

Kaj sia, odoj sja jek romni te jek rom. Čoripnaha dživenas, no pativalone. Rodnas pre
pumende pativaja butaha. Celo berš kernas o košara, u bikenkernas palo gava te palo fori.
Lengeri buti pindžarnas ma but chulaja. Sja len savoro, so lenge ko dživipen kampija. Čak
jek len na sja. Čhavoren lenge o baro Del na dina. Mojinelas i romni, hoj jekhe čhavore te
šegitinel lenge o Baro Del, te džanen vaš kaske te dživen. Aci, aci, mojinda i romni, hoj ...

Čítaj ďalej →

Ako hrniec, šatka a fľaška doniesli šťastie

Kde bolo, tam bolo, bola jedna žena, aj jeden muž. Chudobne žili, ale čestne. Celý rok
robili koše a predávali po dedinách a mestách. Ich prácu poznalo už veľa ľudí. Mali všetko,
čo k životu potrebovali. Len jedno nemali – deti im Pán Boh nepožehnal. Modlila sa žena,
aby im požehnal aspoň jedno, aby mali pre koho žiť. Toľko, toľko sa modlila, že Boh ju
vypočul a na staré kolená sa jej narodil chlapec. Hrdý bol jej muž. Rómovia sa ...

Čítaj ďalej →

I sirota Adam

Kaj sja, odoj sja, jek romano čhavoro. Sja korkoro, sar angušt prada vilago. Pri Pažiča,
avka pe vičinelas o than kaj o Roma bešenas. Sako jek romni so odoj bešlas kerolo
čhavoro kerlas. Jek le delas te chan, aver delas le čhavore than pro soviben, i trinti delas
gadora. Ani jek lendar, le romendar, na džanelas kaskero hin o čhavoro. Rakhle le
čhavore pašo Roma nange, čak kerpaha andre učhade. Avka avri barija o čhavoro.
Savoren len kamlas, no jek ...

Čítaj ďalej →

Sirota Adam

Kde bolo, tam bolo, bol jeden cigánsky chlapec. Bol sám na tomto svete, ako prst.
Pažič, tak sa volala osada, kde bývali cigáni. Každá cigánka, ktorá žila na osade mu dala
jesť, druhá dala spanie, tratia šaty. Nikto nevedel komu patrý. Našli ho na osade vonku
zabaleného, len v handre. Tak vyrástol chlapec. Všetkých mal rád, ale najradšej mal jednu
starú cigánku, ktorá bola tiež sama ako on. Pomáhal jej zo všetkým. Aj gadžovia mali
starú cigánku radi. Chodili za ...

Čítaj ďalej →

Ťemno (šititno) anďelkocis thaj o nadarutno

Andro miro muj ňiko nadikhela,
mire deštostar dukhavipena.
Rosno, bibachtaľo, bijo lačho lavoro,
andro deštos nasvaľipen hino zalabardo.
O muj asal, e voďi imar meraďi.
O anďelkocis ťemnuno vasteha pre mande kerel,
miro dživipen so džiďom ič mange pro jakha rakinel
u ke peste zoraha man joj kikidel.
O jilo rovel, o muj asal,
vaš akada so pes manca kerel.
Jakha kale le anďelkocis hi,
sar bijo paňi agoreskeri chaňik.
Vareso man ke leste zorales cirdel,
sar kana džuvľi pre ...

Čítaj ďalej →

Temný anjel a rytier

V mojej tvári nik nezbadá,
že v mojom tele opäť je zrada.
Podlá, zlá a neúprosná,
zažiera sa mi do tela.
Tvár sa smeje, duša mrie.
Anjel temna na mňa kýva,
minulosť mi pripomína,
k telu si ma privinie.
Srdce plače, tvár sa smeje,
z tejto veľkej beznádeje.
Oči anjel tmavé má,
ako studňa bezodná.
Niečo ma k nemu veľmi láka,
sťa diamant na milenku čaká.
V objatí jeho beznádej cítim,
chcem vymaniť sa z jeho objatia.

Rytiera čakám v pevnej ...

Čítaj ďalej →

Paťibnaskeri jag

Manuš. Oda so ačhel zorale čangenca pre phuv, pro agor savoreske so dživel pre
akadi luma. Pre koľin peske thoďa medajli – nek feder, nek goďaveder, šeralo savoreske
u sakoneske. Savoro so leske andro šero ujiľa pro čačipen andro dživipen rakinďa, khera,
bešibnaskere thana, manušipen te lumakero mariben, sasťaripnaskere drabaripena te
perumos, oda so hi leskero te čoripen u mejk thaj bareder sar lumakero baro paňi
šukaribena, vašoda, kaj na čak buťaha si o manuš lošalo dživipnastar. Vašoda kaj leske
Čítaj ďalej →

Oheň nádeje

Človek. Bytosť stojaca pevnými nohami na vrchole pozemského tvorstva. Na hruď
si pripol vyznamenania – najvyspelejší, najrozumnejší, koruna všetkého živého. Bohato
obdarený tvorivosťou vytvoril domy aj bezprístrešie, humanitu aj vojny, lieky aj infarkt,
vlastníctvo aj biedu a tiež more potešení, pretože nielen prácou je človek živý. A aby mu
cez škáry nerátaných dní neodcválal splašený čas, ušil mu opraty z kalendára. Veď času
nikdy nie je dosť a ak sa na ňom nedá rajtovať, treba ho mať aspoň pod kontrolou.
Čítaj ďalej →

Sarňakere pal oda so tut užarel

Saraňakere pal oda so tut užarel. The sajinel pre lende džvipnaha, khataro thana
kaj varekana čujolas paňi, bare phuvakere paňa, ko than kaj hi čak bari povši u ňiso
aver, odoj kaj baron šukar viragi, ko kiko zejgos. Odoj kaj taťibnastar khelel kamiben,
zachudel tut pharipno jilestar šilaľipen u čak dukhaviben anel.
Imar nabirinav. Imar mušinav me o sarňa the rakinav tele. The bešel mušinav pro
bar u the užarel pro oda so manca dural avela. Mušinav the mukel akadi ...

Čítaj ďalej →
Page 6 of 10 «...45678...»